Jeza – ko ni prostora zanjo
Jeza je eno tistih čustev, ki se pogosto pojavi hitro in intenzivno. Včasih jo začutimo kot vročino v prsih, napetost v čeljusti ali pospešen utrip. Drugič pride tiho – kot razdražljivost ali občutek, da nas nekaj »tišči«, pa ne znamo natančno povedati, kaj. Lahko je kratka in ostra, lahko pa dolgo ostaja pod površjem, skoraj neopazna.
Včasih jo opazimo šele takrat, ko smo že izčrpani. Ko smo prevečkrat prikimali, ko smo prevečkrat preslišali sebe ali ko smo znova stopili čez lastno mejo. Jeza pogosto ne izbruhne tam, kjer je nastala. Lahko se pojavi doma, čeprav je izvor v službi. Lahko se pokaže ob drobni opombi, čeprav je v ozadju dolgotrajna neizrečenost. Redko pa smo bili učeni, kako z njo ostati.
Mnogi med nami smo ob jezi prejeli sporočilo, da je nevarna, neprimerna ali celo nesprejemljiva. Da pomeni, da smo preveč občutljivi, preveč glasni ali preveč zahtevni. In tako se ob njej pogosto pojavi še en občutek – sram. Ne samo zaradi tega, kar čutimo, temveč zaradi samega dejstva, da sploh čutimo.
Zato ni presenetljivo, da se ob jezi pogosto zgodi eno od dveh: ali jo potisnemo globoko vase ali pa nas preplavi.
Ko postane napetost v telesu
Jeza ni zgolj misel ali razlaga situacije. Je celostni odziv organizma. Povezana je z zaznavo krivice, prestopljenih meja ali ogroženosti (American Psychological Association, 2022). Telo se pripravi na akcijo – mišice se napnejo, pozornost se zoži, energija naraste.
To je energija, ki nam pomaga reči »dovolj«. Ki nam pomaga zaščititi sebe. Ki nas opozori, da je nekaj pomembno.
A če je bila v preteklosti povezana z nevarnimi posledicami – s kaznijo, zavrnitvijo ali izgubo odnosa – se ob njej aktivira obrambni sistem. Strah ni v jezi sami, temveč v tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi jo pokazali. Zato se jeza pogosto preseli v telo. V kronično napetost v ramenih. V glavobole. V stisk v želodcu. Telo nosi tisto, kar ni bilo izrečeno.
Raziskave kažejo, da dolgotrajno potiskanje in neustrezne strategije regulacije čustev niso nevtralne ter so povezane s slabšim psihološkim počutjem (Aldao, Nolen-Hoeksema in Schweizer, 2010). Čustvo ne izgine – spremeni obliko. Lahko postane pasivna razdražljivost. Lahko postane ciničnost. Lahko postane umik.
Na drugi strani so tisti, ki jeze ne zmorejo zadržati. Pojavi se hitro, glasno in intenzivno. V trenutku se zdi, kot da ni izbire. Šele kasneje pride občutek obžalovanja ali krivde. Če nismo imeli izkušnje varnega stika z jezo, nimamo notranjega modela, kako z njo ravnati.
Sodobni pogledi na čustva poudarjajo, da čustva niso vnaprej fiksne entitete, temveč se oblikujejo v prepletu telesnih signalov in pomenov, ki jih pripisujemo situacijam (Barrett, 2017). Če je pomen jeze zapisan kot »nevarno« ali »prepovedano«, bo naš odziv temu primeren – umik ali preplavitev.
Ko razkrije, kaj je spodaj
Jeza pa pogosto skriva še nekaj več. Včasih je zaščita pred žalostjo, strahom ali nemočjo. Lažje je čutiti energijo kot ranljivost. Lažje je postaviti trdo mejo kot priznati, da smo bili prizadeti.
Pod jezo je lahko občutek, da nismo bili slišani. Da nas nekdo ni upošteval. Da smo znova stopili čez sebe. Da smo ostali sami z nečim, kar je bilo pretežko. Ko si dovolimo ob jezi ostati nekoliko dlje – brez takojšnjega delovanja ali umika – se lahko začne razkrivati njeno sporočilo.
Vprašanje zato ni: »Kako se znebiti jeze?«
Temveč: »Kaj mi sporoča?«
Ali kaže na mejo, ki je bila prestopljena?
Ali opozarja na potrebo, ki ni bila upoštevana?
Ali varuje del mene, ki se boji biti ponovno prizadet?
Dati jezi prostor ne pomeni, da jo izživimo nad drugimi. Pomeni, da si priznamo njen obstoj. Da si dovolimo začutiti napetost v telesu, poimenovati občutek in ustvariti majhen razmik med impulzom in odzivom. Raziskave kažejo, da poimenovanje čustev lahko spremeni način njihove obdelave in prispeva k boljši regulaciji čustvenih odzivov (Burklund idr., 2014).
Ko si rečemo: »Jezen sem,« se nekaj umiri. Ne zato, ker bi problem izginil, temveč zato, ker nismo več v boju z lastnim občutkom.
Jeza tako postane signal. Ne sovražnik. Ne dokaz, da je z nami nekaj narobe. Temveč notranji kompas, ki kaže, kje potrebujemo mejo, spoštovanje ali zaščito. In prav tam – pod površjem – se pogosto začne nekaj bolj ranljivega.
V naslednjem zapisu se bom ustavila ob čustvu, ki se pogosto skriva pod jezo – ob žalosti.
Luana Vodopija, dipl. psih.
Viri
Aldao, A., Nolen-Hoeksema, S., in Schweizer, S. (2010). Emotion-regulation strategies across psychopathology: A meta-analytic review. Clinical Psychology Review. Pridobljeno s https://doi.org/10.1016/j.cpr.2009.11.004
American Psychological Association. (2022). Anger. Pridobljeno s https://www.apa.org/topics/anger
Barrett, L. F. (2017). The theory of constructed emotion: an active inference account of interoception and categorization. Social Cognitive and Affective Neuroscience. Pridobljeno s https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5390700/
Burklund, L. J., Creswell, J. D., Irwin, M. R., in Lieberman, M. D. (2014).
The common and distinct neural bases of affect labeling and reappraisal in healthy adults. Frontiers in Psychology, 5, 221. Pridobljeno s https://www.frontiersin.org/journals/psychology/articles/10.3389/fpsyg.2014.00221/full