Ko se ob občutku nekaj v nas zapre
Večina ljudi se s čustvi ne sreča tako, da bi jih mirno sprejela. Pogosteje se zgodi, da se ob določenih notranjih občutkih nekaj v nas zapre. Pojavi se nelagodje, napetost ali nemir, še preden bi se sploh uspeli vprašati, kaj se v resnici dogaja. Namesto stika pride umik – v misli, v delovanje, v racionalizacijo ali v prepričanje, da ni nič takega.
To ne pomeni, da s čustvi nimamo stika. Pogosto pomeni le, da smo se naučili, da nekatera čustva niso dobrodošla. Mnogi posamezniki so odraščali v okoljih, kjer ni bilo veliko prostora za vprašanja o notranjem doživljanju. Pomembneje je bilo, kako se obnašamo, kako zdržimo in kako se prilagodimo. Ob tem smo pogosto nezavedno prejeli sporočila o tem, katera čustva so sprejemljiva in katera moteča. Ne nujno z besedami, temveč skozi odzive, tišino ali preusmerjanje pozornosti drugam.
Zato danes ni nenavadno, da ob nekaterih čustvih začutimo odpor ali nelagodje. Ne zato, ker bi bila ta čustva napačna, temveč zato, ker z njimi nimamo varnega odnosa. Čustvo se pojavi, mi pa se ob njem znajdemo brez zemljevida.
Takšna čustva se pogosto ne pokažejo jasno in prepoznavno. Namesto tega se pojavijo kot telesna napetost, razdražljivost, notranji nemir ali umik vase. Lahko reagiramo hitreje, kot bi si želeli, ali pa se povsem zapremo. Telo pogosto nosi tisto, čemur mi še ne znamo ali ne zmoremo dati prostora.
Čustva, ob katerih nam je najtežje ostati
Pogosto niso vsa čustva enako težka. Nekatera nas le rahlo zmedejo, druga pa nas hitro spravijo v nelagodje – še preden jih sploh uspemo prepoznati.
Jeza: za marsikoga je težka zato, ker je bila pogosto označena kot nekaj nevarnega ali nesprejemljivega. Ob njej smo se morda naučili, da je bolje molčati ali se umakniti, kot pa tvegati konflikt ali zavrnitev.
Žalost: lahko je neprijetna, ker nas je učila, da moramo hitro naprej. Da ni časa za obstajanje v bolečini, ker nas čakajo obveznosti.
Strah: pogosto nosi občutek šibkosti ali pretiravanja – kot da z njim nekaj ni v redu.
Nemoč: pa je čustvo, za katero pogosto sploh ni bilo prostora; spremljalo jo je prepričanje, da moramo zdržati in biti močni.
Razlog, da so nekatera čustva težja od drugih, ni v njihovi naravi, temveč v pomenu, ki so ga dobila skozi naše izkušnje. Sodobni pogledi na čustva poudarjajo, da čustva niso vnaprej jasno oblikovane notranje enote, temveč nastajajo v prepletu telesnih signalov, preteklih izkušenj in pomenov, ki jih pripisujemo situacijam (Barrett, 2017).
Ko čustvo ne potrebuje rešitve, ampak odnos
Zato umik ob čustvih ni znak šibkosti ali pomanjkanja regulacije. Pogosto je zaščita. Strah ni usmerjen v čustvo samo, temveč v to, kar verjamemo, da bi se lahko zgodilo, če bi mu dovolili prostor. Ostajanje ob čustvu zahteva občutek varnosti, ki ga mnogi niso imeli priložnosti razviti.
Pomemben premik se začne takrat, ko čustva prenehamo doživljati kot problem, ki ga je treba čim prej rešiti. Ko jih začnemo razumeti kot notranja sporočila, ki potrebujejo odnos. Dovoliti čustvo ne pomeni, da mu sledimo ali da nas prevzame. Pomeni, da mu za trenutek priznamo obstoj.
Raziskave kažejo, da že samo poimenovanje čustev lahko prispeva k drugačnemu doživljanju in lažji regulaciji, saj spremeni način, kako se čustvena izkušnja obdeluje (Levy-Gigi in Shamay-Tsoory, 2022). Ne zato, ker bi čustvo izginilo, temveč zato, ker ob njem nismo več preplavljeni in brez opore.
Sprejemanje čustev zato ni dejanje nadzora, temveč dejanje sočutja do sebe. Je proces, ki se odvija postopoma in pogosto zelo tiho. Včasih se začne zgolj z mislijo, da morda to, kar čutimo, ni napačno – le dolgo ni imelo prostora.
Ko si dovolimo tak odnos, se začnejo spreminjati tudi naši odzivi. Ne zato, ker bi se trudili biti drugačni, temveč zato, ker čustva, ki so slišana, ne potrebujejo več kričati. In prav tam se začne drugačen, bolj varen stik z našim notranjim svetom.
V naslednjem zapisu se bom ustavila ob tem, zakaj se nekaterih čustev pravzaprav bojimo in kako so ti strahovi pogosto povezani z našimi preteklimi izkušnjami in odnosi.
Luana Vodopija, dipl. psih.
Viri
Barrett, L. F. (2017). The theory of constructed emotion. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 12(1), 1–23. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5390700/
Levy-Gigi, E., in Shamay-Tsoory, S. (2022). Affect labeling: The role of timing and intensity. Psychological Research. Pridobljeno s https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC9799301/
