Ko zaznamo čustvo, a ob njem ne znamo ostati
Ko začnemo opažati, da se v nas nekaj dogaja, se proces s tem še ne zaključi. Pravzaprav se takrat pogosto začne tisti del, ki je za mnoge težji od samega prepoznavanja. Ne gre več za vprašanje, ali čutimo, temveč za vprašanje, kaj naredimo s tem, kar čutimo.
Veliko ljudi zmore prepoznati telesni signal ali notranji nemir. Zaznajo stisk, napetost ali občutek, da nekaj ni v ravnovesju. A skoraj hkrati se pojavi tudi želja, da bi ta občutek čim prej minil. Da bi ga razložili, umirili ali potisnili na stran. Ne zato, ker bi delali kaj narobe, temveč zato, ker biti ob občutku ni nekaj, česar smo se učili.
Ko se v nas pojavi neprijetno čustveno stanje, nas pogosto hitro potegne v razmišljanje. Začnemo analizirati, kaj se dogaja, zakaj se je pojavilo in kaj bi lahko naredili, da bi bilo drugače. Misli prevzamejo vodstvo, ker nam dajejo občutek nadzora. Občutek pa pogosto ostane nekje v ozadju – zaznan, a ne povsem slišan.
V vsakdanjem življenju se to pokaže zelo preprosto. Po nekem pogovoru začutimo nelagodje, a si rečemo, da ni bilo nič takega. Zaznamo napetost v telesu, pa jo skušamo preglasiti z delom, aktivnostjo ali distrakcijo. Včasih se odzovemo tudi navzven – z razdražljivostjo, umikom ali besedami, ki pridejo prehitro. Vse to so načini, kako se poskušamo zaščititi pred notranjim doživljanjem, ki je v tistem trenutku preveč nejasno ali premočno.
Ko namesto razlage izberemo odnos
Biti ob čustvu pomeni ostati z nečim, česar še ne razumemo povsem. To zahteva upočasnitev in pripravljenost, da za trenutek ne vemo. A prav ta prostor je mnogim tuj. Če smo se naučili, da je pomembno delovati, razmišljati in se prilagajati, je ostajanje ob občutku lahko doživeto kot neprijetno, nepotrebno ali celo nevarno.
Pomemben premik se zgodi, ko začnemo razumeti, da čustva niso problem, ki bi ga bilo treba rešiti. So notranja sporočila, ki potrebujejo odnos. Raziskave kažejo, da že samo poimenovanje čustev lahko deluje kot oblika regulacije — s tem, ko občutke opredelimo z besedami, lahko zmanjšamo njihovo intenzivnost in lažje upravljamo notranje doživljanje (Levy-Gigi in Shamay-Tsoory, 2022).
Ostati ob čustvu ne pomeni, da v njem obtičimo ali se v njem izgubimo. Pomeni, da si dovolimo zaznati, kaj se v nas dogaja, brez takojšnjega odziva. Da telesni občutek opazimo, ne da bi ga morali takoj razložiti. Da notranjemu dogajanju damo prostor, še preden se odločimo, kaj bomo z njim naredili.
Sodobne teorije čustev poudarjajo, da čustva ne nastanejo v eni točki in z jasnim imenom, temveč se oblikujejo postopoma – v prepletu telesnih signalov, preteklih izkušenj in pomenov, ki jih pripisujemo situacijam (Barrett, 2017). Zato ni nenavadno, da sprva ne vemo, kaj čutimo. Nejasnost ni napaka, temveč del procesa.
Ko se ta odnos začne spreminjati, se pogosto spremeni tudi način, kako govorimo sami s seboj. Namesto vprašanja »Kako naj to čim prej mine?« se lahko pojavi bolj nežen, radoveden odziv: »Kaj se v meni zdaj dogaja? Kaj potrebuje ta del mene?« Ta premik ne prinese vedno takojšnjega olajšanja, prinese pa več notranje povezanosti.
Pot v stik s čustvi se redko začne z velikimi spoznanji. Pogosteje se začne zelo tiho – z dovoljenjem, da nekaj časa ne vemo, z opazovanjem telesa in z majhnimi trenutki prisotnosti. Ko si dovolimo ta prostor, čustva pogosto izgubijo del svoje ostrine. Ne zato, ker bi izginila, temveč zato, ker niso več sama.
Luana Vodopija, dipl. psih.
Viri in literatura
Levy-Gigi, E., & Shamay-Tsoory, S. (2022). Affect labeling: The role of timing and intensity. PMC – PubMed Central. Pridobljeno s https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC9799301/
Barrett, L. F. (2017). The theory of constructed emotion: an active inference account of interoception and categorization. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 12(1), 1–23. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5390700/
