Ko vemo, da nekaj čutimo, a ne vemo kaj
Kolikokrat se nam zgodi, da v sebi nekaj čutimo, pa temu ne znamo dati imena. Nekaj se premakne v notranjosti, nekaj se oglasi, a besed preprosto ni. In takrat začne govoriti telo. Naše vedenje, naši odzivi, naše telo odražajo tisto, česar ne znamo povedati z besedami.
Srce začne razbijati. V obraz nam je vroče. Telo postane nemirno, roke drgetajo, dihanje se spremeni. V sebi čutimo napetost, pritisk, morda težo ali nemir, ki ne pojenja. Nekaj se v nas dogaja – to vemo. Jasno zaznavamo, da telo daje signale, da je notranje dogajanje dobilo glas. A ko se poskusimo ustaviti in se vprašamo, kaj pravzaprav čutimo, pogosto obstanemo. Brez besed. Brez jasnega odgovora.
Prava zadrega se pogosto začne takrat, ko te signale prezremo ali jih skušamo potisniti na stran. Ko jim ne damo pomena, ne prisluhnemo temu, kar se dogaja znotraj telesa, temveč odreagiramo hitro – telesno ali verbalno. Reagiramo, ne da bi se zares povezali s tem, kar se v nas dogaja.
Kolikokrat smo si že rekli: »Vem, da nisem v redu, pa ne znam povedati, zakaj.«
Ali pa: »Nič posebnega se ni zgodilo, pa sem vseeno nemiren oziroma nemirna.«
Ta nejasnost je lahko zelo frustrirajoča. Zdi se, kot da nekaj v nas nima pravega mesta. A hkrati ta trenutek pogosto pomeni nekaj zelo pomembnega. Pomeni, da se morda prvič ne umaknemo takoj v razlago, v racionalizacijo ali v delovanje. Da si – četudi za kratek trenutek – dovolimo ostati ob sebi. Ob občutku. Ob telesu. Ob tem, kar še nima besed, ima pa pomen.
In prav v tem prostoru se lahko začne nekaj drugačnega. Ne gre za to, da bi vse takoj razumeli, temveč da vzpostavimo stik. Stik s seboj. Stik s tem, kar se v nas dogaja, še preden to znamo poimenovati.
Zakaj čustev pogosto ne znamo poimenovati?
Veliko ljudi je odraščalo v okoljih, kjer čustva niso imela posebnega mesta. Kjer ni bilo posebej pomembno, kaj ob določenem dogodku doživljamo v sebi, temveč predvsem, kako se odzovemo navzven.
Pozornost je bila pogosto usmerjena v vedenje – v to, kako se obnašamo, ali izpolnjujemo pričakovanja, kako opravimo svoje obveznosti in kako se prilagodimo različnim situacijam. Vprašanja, kot so Kako se ob tem počutiš? ali Kaj se dogaja znotraj tebe?, pa so pogosto ostala neizrečena ali brez pravega prostora.
Pomembno je bilo, da so bili izpolnjeni zunanji kriteriji in vedenjski vzorci, precej manj pa to, kakšen občutek je vse to ustvarjalo v nas samih. Tako smo se mnogi naučili biti pozorni na to, kaj je prav, veliko težje pa na to, kako nam je ob tem.
Raziskave kažejo, da sposobnost prepoznavanja in poimenovanja čustev ni samoumevna, temveč se razvija postopoma – skozi izkušnje in odnose, v katerih so notranja doživljanja opažena in sprejeta (Taylor & Bagby, 2012). Kadar tega prostora ni bilo dovolj, čustva pogosto ostanejo nejasna in težko dostopna zavesti.
V vsakdanjem življenju se to pokaže zelo preprosto. Po napornem dnevu rečemo, da smo »izčrpani«, v resnici pa gre morda za preplet razočaranja, jeze ali občutka nemoči. Ker za ta stanja nimamo besed, jih telo prevzame nase – v obliki utrujenosti, napetosti ali notranjega nemira.
Čustvo, misel in telesni občutki niso isto
Ko se poskušamo ustaviti in prisluhniti sebi, nas pogosto najprej pričakajo misli. Te so hitre, glasne in nam znane. Zlahka prevzamejo prostor, še preden se lahko zares dotaknemo tega, kar čutimo. Zato na vprašanje, kako se počutimo, pogosto odgovorimo z besedami, ki bolj opisujejo dogajanje v glavi: »Pod stresom sem«, »To mi gre na živce«, »Skrbi me.« Te besede nam pomagajo razumeti situacijo, a nas le redko pripeljejo bližje samemu čustvu.
Čustva namreč niso misli. So celostni odzivi telesa in psihe, ki se začnejo veliko prej, še preden jih lahko ubesedimo. Nevropsihološke raziskave kažejo, da se čustva najprej izrazijo skozi telesne spremembe, šele nato jih lahko zavestno prepoznamo in poimenujemo (Damasio, 2000). Telo tako pogosto spregovori prvo, besede pa pridejo kasneje.
V vsakdanjem življenju se to pokaže zelo preprosto. Nekdo najprej zazna stisk v želodcu ali napetost v ramenih, šele čez čas pa ugotovi, da je v resnici zaskrbljen ali prestrašen. Če te telesne signale preslišimo ali jih takoj skušamo racionalno razložiti, lahko spregledamo pomemben del sporočila, ki nam ga pošilja naše notranje doživljanje.
»Ne vem, kaj čutim« kot izhodišče
V psihologiji se težave pri prepoznavanju in poimenovanju čustev opisujejo tudi s pojmom aleksitimija. Ta pojem se nanaša na omejeno zmožnost prepoznavanja in izražanja lastnih čustev ter notranjih stanj. Zanjo je pogosto značilno bolj navzven usmerjeno, operativno razmišljanje ter manjši stik z notranjim doživljanjem in domišljijo (Vajs, Oravecz in Mlakar, 2023).
Pomembno pa je poudariti, da aleksitimija ne pomeni diagnoze ali trajne lastnosti. Ne gre za nekaj, kar bi človeka dokončno opredelilo, temveč za spekter zmožnosti, ki se lahko skozi izkušnje, odnose in zavestno pozornost do sebe postopoma razvijajo (Taylor & Bagby, 2012). Marsikdo se v določenih obdobjih življenja znajde bližje temu polu – še posebej takrat, ko je notranjega pritiska veliko, prostora za občutenje pa malo.
Sodobne raziskave obenem poudarjajo, da čustva niso nekaj, kar bi bilo v nas že vnaprej jasno oblikovano in pripravljeno. Po teh pogledih čustva nastajajo sproti – v prepletu telesnih signalov, preteklih izkušenj in pomenov, ki jih pripisujemo posameznim situacijam (Barrett, 2017). Zato ni nenavadno, da sprva ne vemo, kaj čutimo. Čustvo se še oblikuje, še išče svojo podobo in svoje ime.
V vsakdanjem življenju se to lahko pokaže zelo preprosto. Med nekim pogovorom lahko občutimo nelagodje, tiho napetost ali umik vase, šele kasneje pa ugotovimo, da smo se počutili spregledane, preslišane ali nerazumljene. Ta začetna nejasnost ni napaka ali pomanjkljivost, temveč naraven del procesa, v katerem se notranje doživljanje šele sestavlja in prihaja v zavest.
Učenje jezika čustev
Učenje jezika čustev je proces, ki zahteva čas in potrpežljivost. Ne gre za to, da bi vedno našli popolno ali »pravo« besedo, temveč za postopno ustvarjanje povezave med tem, kar zaznavamo v telesu, tem, kar doživljamo v sebi, in pomenom, ki ga tem občutkom pripisujemo. Raziskave kažejo, da lahko že samo poimenovanje čustev – tudi če je sprva približno in negotovo – prispeva k temu, da se čustvena napetost zmanjša in da čustva lažje uravnavamo (Lieberman et al., 2007).
V vsakdanjem življenju se to pogosto pokaže zelo preprosto. Ko si namesto splošnega občutka »nekaj mi ni v redu« dovolimo izreči bolj konkretno misel, na primer »mislim, da sem razočaran«, se notranji pritisk pogosto nekoliko umiri. Ne zato, ker bi se situacija sama od sebe razrešila, temveč zato, ker smo z doživljanjem v bolj jasnem in prijaznem odnosu.
Ko čustva niso več sovražnik
Ko se začnemo učiti prepoznavati svoja čustva, se postopoma spreminja tudi naš odnos do telesa. Telesni občutki niso več zgolj nekaj, kar nas vznemirja ali skrbi, temveč postanejo nosilci pomena. Telo ne opozarja zato, da bi nam povzročalo težave, temveč zato, da nas usmeri k temu, kar v nas potrebuje pozornost.
Ta premik pogosto prinese več razumevanja in sočutja do sebe. Namesto vprašanja »Kaj je z mano narobe?« se vse pogosteje pojavi bolj nežen in radoveden odziv: »Kaj mi to sporoča?« Prav tu se začne oblikovati drugačen, bolj prijazen odnos do našega notranjega sveta.
Majhni koraki v smeri stika
Pot v stik s čustvi se le redko začne z velikimi spoznanji ali jasnimi odgovori. Pogosteje se začne skoraj neopazno – z drobnim trenutkom pozornosti, z dovoljenjem, da nekaj časa ne vemo, in z radovednostjo do tega, kar zaznavamo v telesu in v svojih odzivih.
Prav v tem tihem prostoru se postopoma začne oblikovati več jasnosti, več notranje povezanosti in občutek, da smo s seboj v stiku, ne v boju.
Luana Vodopija, dipl. psih.
Viri in literatura
Barrett, L. F. (2017). The theory of constructed emotion: An active inference account of interoception and categorization. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 12(1), 1–23.
Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5390700/
Damasio, A. (2000). The feeling of what happens: Body and emotion in the making of consciousness. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3181836/
Lieberman, M. D., Eisenberger, N. I., Crockett, M. J., Tom, S. M., Pfeifer, J. H., & Way, B. M. (2007). Putting feelings into words: Affect labeling disrupts amygdala activity in response to affective stimuli. Psychological Science, 18(5), 421–428. Pridobljeno s
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2724383/
Taylor, G. J., & Bagby, R. M. (2012). What is alexithymia? Current Psychiatry Reports, 14(3), 240–247. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3549764/
Vajs, M., Oravecz, R., Mlakar, A. (2023). Aleksitimija v zrcalu razvojnih izkušenj. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, letnik 17, številka 1–2. Pridobljeno s https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/571/575
