Ko telo govori namesto nas
V prejšnjem zapisu smo se dotaknili tega, kako telo včasih spregovori namesto nas. Kako se notranje stiske, ki nimajo prostora v besedah, lahko začnejo izražati skozi telesne občutke. Ob tem pa se pogosto pojavi vprašanje, zakaj do tega sploh pride. Zakaj svojih občutkov ne prepoznamo prej – še preden se začnejo kazati kot napetost, utrujenost ali bolečina.
Odgovor je pogosto preprostejši, kot si mislimo. Ne zato, ker bi bili odtujeni od sebe ali ker bi bilo z nami kaj narobe, temveč zato, ker se čustev preprosto nismo naučili prepoznavati. Večina izmed nas se je učila, kako razmišljati, delovati, se prilagoditi in biti »funkcionalna«. Veliko redkeje pa smo se učili, kako se ustaviti in prisluhniti temu, kar se dogaja v nas.
Zakaj svojih čustev pogosto ne prepoznamo?
Veliko ljudi je odraščalo ob sporočilih, da nekatera čustva niso zaželena ali dovolj pomembna. Da je treba biti močan, razumen in potrpežljiv. Da za jezo, žalost, strah ali nemoč ni pravega prostora. Ko smo bili kot otroci v stiski, se je redko kdo usedel ob nas in nam pomagal ta čustva ubesediti. Pogosteje smo slišali stavke, kot so: »Nehaj jokati«, »Ni te česa biti strah« ali »Ne trmari«.
Sčasoma smo se takih čustev naučili potiskati v ozadje. Naučili smo se nadzorovati svoje vedenje in se prilagajati okolju, precej težje pa razumeti in razložiti svoje notranje doživljanje. Pogosto znamo jasno povedati, kaj mislimo in kaj bi morali narediti, ko pa se vprašamo, kaj v resnici čutimo, ostanemo brez besed.Čustva zaradi tega ne izginejo. Ostanejo prisotna, le da se umaknejo iz zavesti. Ker niso bila prepoznana ali predelana, pogosto poiščejo drug način izražanja – skozi telo. Lahko jih začutimo kot mišično napetost, stisk v prsih, notranji nemir ali vztrajno utrujenost, ki se je težko otresemo.
Ko čustva nimajo prostora v zavesti, čakajo, da jih opazimo. Ne zato, da bi nam povzročala težave, temveč zato, ker si želijo biti prepoznana in slišana. Kot del nas, ki potrebuje stik in razumevanje.
Čustva, ki nimajo prostora, poiščejo drug jezik
V takih trenutkih telo pogosto prevzame vlogo glasnika. Ne kot sovražnik, temveč kot zaveznik. S telesnimi znaki ne govori proti nam, temveč za nas. Opozarja, da je v notranjem svetu ostalo nekaj neizrečenega, nerazumljenega ali preslišanega. Telesni simptomi tako niso znak šibkosti ali pretiravanja, temveč povabilo k več stika, skrbi in sočutja do sebe.
Pogosto imamo občutek, da bi morali svoja čustva hitro razumeti ali jih celo »popraviti«. A stik s čustvi ni intelektualna naloga. Ne zahteva analiziranja ali iskanja pravih odgovorov. Pogosto zahteva le upočasnitev in dovoljenje, da se za trenutek ustavimo ob sebi – tudi takrat, ko še ne vemo, kaj točno čutimo.
Učenje jezika čustev je proces. Ne poteka linearno in ni vedno prijeten. Včasih je zmeden in poln dvomov. A je proces, ki nas postopoma vrača v stik s seboj. Ko se začnemo učiti prepoznavati svoja čustva, se pogosto spremeni tudi naš odnos do telesa. Simptomi morda ne izginejo takoj, lahko pa jih začnemo razumeti drugače – kot sporočila, ne kot napake.
Morda se ta pot začne zelo tiho. Z majhnim trenutkom, ko si dovolimo priznati, da ne vemo točno, kaj čutimo – in da je to v redu. Prav v tem prostoru se pogosto začne več razumevanja, več sočutja do sebe in več notranjega ravnovesja. Ne zato, ker bi morali karkoli doseči, temveč zato, ker si dovolimo biti v stiku s tem, kar že je.
Luana Vodopija, dipl. psih.
