Zakaj se nekaterih čustev bojimo
Ko govorimo o čustvih, se pogosto zdi, kot da je težava v tem, da jih ne znamo prepoznati ali uravnavati. A pri mnogih ljudeh je jedro težave drugje. Ne v tem, da čustev ne bi imeli, temveč v tem, da si jih ne upamo zares začutiti.
Ob nekaterih čustvih se v nas nekaj skrči. Ne zato, ker bi bila ta čustva napačna ali nevarna sama po sebi, temveč zato, ker so skozi naše izkušnje dobila pomen, ki presega trenutek. Povezana so bila z izgubo, zavrnitvijo, sramom ali občutkom, da bomo z njimi ostali sami.
Strah pred čustvi se zato pogosto ne nanaša na čustvo samo, temveč na to, kar verjamemo, da bi se lahko zgodilo, če bi mu dovolili prostor.
Sodobni pogledi na čustva poudarjajo, da čustva niso vnaprej jasno oblikovane notranje entitete, temveč se oblikujejo v prepletu telesnih signalov, preteklih izkušenj in pomenov, ki jih pripisujemo situacijam (Barrett, 2017). Če je bil pomen nekega čustva v preteklosti povezan z nevarnostjo ali bolečino, je razumljivo, da se ob njem danes pojavi obrambni odziv.
Ko jeza pomeni nevarnost
Jeza je eno tistih čustev, ki pogosto sproži hiter notranji alarm. Za mnoge ni samo neprijetna, ampak tudi strašljiva. Povezana je bila z izbruhi, kaznijo, konflikti ali izgubo odnosa. Marsikdo se je ob njej naučil, da je varneje molčati ali se umakniti, kot pa tvegati, da bi bil zavrnjen ali označen kot »preveč«.
Zato se jeza pogosto ne pojavi kot jasen občutek, temveč kot razdražljivost, napetost v telesu ali tiho nezadovoljstvo. Čustvo je prisotno, a mu ne dovolimo imena. Strah ni v jezi sami, temveč v prepričanju, da bi nas lahko prevzela ali uničila odnos, če bi ji dali prostor.
Ko žalost pomeni obstati
Žalost je čustvo, ob katerem se marsikdo boji ustaviti. Ne zato, ker bi bila nevarna, temveč zato, ker zahteva čas, upočasnitev in stik z izgubo. V svetu, ki ceni delovanje, učinkovitost in premikanje naprej, je žalost pogosto doživeta kot nekaj, kar nas ovira.
Veliko ljudi je ob njej slišalo sporočila, da ni časa za solze ali da je treba biti močan. Zato se žalost pogosto preobleče v utrujenost, praznino ali otopelost. Strah pred žalostjo je pogosto strah pred tem, da bi se v njej izgubili ali da se ne bi več znali pobrati.
Ko strah pomeni šibkost
Strah je čustvo, ki je tesno povezano z občutkom nadzora. Ko se pojavi, nas spomni, da nimamo vsega v svojih rokah. Prav zato je za mnoge težak. Povezan je bil z očitki, da pretiravamo, da nismo dovolj pogumni ali da bi morali biti bolj zbrani.
Namesto da bi bil prepoznan kot signal, se pogosto potisne stran ali racionalizira. A telo strahu ne more preprosto preskočiti. Pojavi se kot nemir, pospešeno razmišljanje ali stalna napetost. Strah pred strahom je pogosto strah pred izgubo kontrole.
Ko nemoč pomeni biti sam
Nemoč je čustvo, ki je za mnoge najtežje priznati. Povezana je z izkušnjo, da ne moremo vplivati, popraviti ali rešiti situacije. Pogosto se pojavi tam, kjer ni bilo podpore, kjer ni bilo odziva ali kjer je bilo treba zdržati brez opore.
Zato je nemoč pogosto skrita pod pretirano odgovornostjo, nadzorom ali umikom. Priznati nemoč pomeni priznati potrebo – in prav to je za mnoge najtežje. Strah pred nemočjo je pogosto strah pred osamljenostjo.
Ko čustvo ne potrebuje rešitve, ampak varnost
Skupno vsem tem čustvom ni njihova intenzivnost, temveč pomen, ki so ga dobila skozi odnose in izkušnje. Strah pred čustvi je pogosto strah pred tem, da ob njih ne bomo imeli opore.
Pomemben premik se začne takrat, ko čustva prenehamo doživljati kot nekaj, kar je treba premagati ali popraviti. Ko jim dovolimo obstajati v varnem notranjem prostoru. Raziskave kažejo, da že samo poimenovanje čustev lahko prispeva k drugačnemu doživljanju in lažji regulaciji, saj spremeni način, kako se čustvena izkušnja obdeluje (Levy-Gigi in Shamay-Tsoory, 2022).
Ne gre za to, da čustvo izgine, temveč da ob njem nismo več sami in preplavljeni.
Strah pred čustvi se zato ne razreši z razlago, temveč z izkušnjo varnosti. Z majhnimi trenutki, v katerih si dovolimo čutiti – ne vsega naenkrat, ne popolno, ampak dovolj, da čustvo ni več samo.
V naslednjem zapisu se bom zato ustavila ob enem čustvu posebej in pogledala, kako se z njim lahko srečamo bolj od blizu – brez sodbe in brez pritiska
Luana Vodopija, dipl. psih.
Viri
Barrett, L. F. (2017). The theory of constructed emotion: an active inference account of interoception and categorization. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 12(1), 1–23. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5390700/
Levy-Gigi, E., in Shamay-Tsoory, S. (2022). Affect labeling: The role of timing and intensity. Psychological Research. Pridobljeno s https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC9799301/