Kaj sploh pomeni duševno zdravje?
V življenju imamo eno izjemno dragoceno vrednoto – zdravje. Pogosto o njem razmišljamo predvsem skozi telesno prizmo, a zdravje ima dva neločljivo povezana dela: telesno in duševno zdravje. Skupaj tvorita ravnovesje med telesom in notranjim doživljanjem, ki nam omogoča, da lahko živimo, delujemo in se odzivamo na življenje na način, ki je za nas dober.
Velikokrat se sprašujemo, kaj duševno zdravje sploh pomeni. Marsikdo ga razume kot nekaj, kar se dogaja zgolj “v glavi” – kot notranje neurje misli, skrbi ali stisk, ločeno od telesa. V resnici pa je duševno zdravje veliko več kot to. Je način, kako doživljamo sebe, odnose in svet okoli sebe ter kako se soočamo z izzivi, spremembami in obremenitvami vsakdanjega življenja.
Naše misli, čustva in notranja stanja so tesno povezani s telesom. Kadar svojih občutkov ne prepoznamo, ne izrazimo ali jih dalj časa potiskamo ob stran, se to pogosto začne kazati tudi telesno – v obliki napetosti, bolečin, utrujenosti ali različnih psihosomatskih težav. Duševno zdravje tako pomembno vpliva na nastanek in potek številnih bolezni, zlasti kroničnih, zato lahko z gotovostjo rečemo, da ni zdravja brez duševnega zdravja.
Na duševno zdravje vpliva preplet številnih dejavnikov. Med njimi so genetske in razvojne značilnosti, družinsko okolje, odnosi, družbeni in ekonomski pogoji, kulturni okvir ter naše življenjske izkušnje. Vsi ti dejavniki lahko delujejo varovalno in krepijo naše notranje ravnovesje ali pa ga, v določenih okoliščinah, ogrožajo.
Duševno zdravje ni nekaj samoumevnega, niti nekaj, kar imamo ali nimamo. Je proces, ki se skozi življenje spreminja in oblikuje. Skrb zanj pomeni, da si dovolimo prisluhniti sebi, prepoznati svoje meje ter poiskati podporo takrat, ko jo potrebujemo.
Psihosomatska motnje
Kot smo že omenili, sta telesno in duševno zdravje med seboj tesno prepletena. Dogajanje v našem notranjem svetu se pogosto odraža tudi telesno – in obratno. Temu prepletu pravimo psihosomatske motnje.
Psihosomatske motnje so stanja, pri katerih telesni simptomi niso povezani z jasnim organskim vzrokom, temveč so povezani z našimi mislimi, čustvi in notranjimi stiskami. To ne pomeni, da so simptomi “samo v glavi”. Pomeni le, da telo in duševnost delujeta kot celota.
Naše telo namreč ne ločuje med tem, kar je psihično, in tem, kar je telesno. Ko smo dlje časa izpostavljeni pritiskom, ko doživljamo strah, žalost, jezo ali nemoč, pa teh občutkov ne prepoznamo, ne izrazimo ali si jih preprosto ne dovolimo čutiti, telo pogosto prevzame vlogo glasnika. Kar ne najde prostora v besedah, se lahko začne izražati skozi telo – v obliki različnih telesnih simptomov.
Psihosomatske težave se lahko kažejo na zelo različne načine. Nekateri ljudje doživljajo pogoste glavobole ali napetosti v vratu in hrbtu, drugi prebavne težave, kronično utrujenost, motnje spanja ali občutek stiskanja v prsih. Pogosto se pojavljajo tudi ponavljajoči se telesni simptomi, za katere zdravniški pregledi ne pokažejo jasnega organskega vzroka. To ne pomeni, da si človek težave izmišlja ali da niso resnične – ravno nasprotno. Ti simptomi so resnični in pogosto zelo obremenjujoči.
Psihosomatske motnje ne nastanejo čez noč. Najpogosteje se razvijajo postopoma, kot odziv na dolgotrajno notranjo napetost, nerazrešene izkušnje ali občutek, da moramo vztrajati, tudi takrat, ko nam je težko. Telo nas s simptomi nežno – in včasih tudi zelo glasno – opozarja, da je nekaj v našem notranjem svetu predolgo ostalo preslišano.
Ko telo govori namesto čustev
Psihosomatski simptomi pogosto niso le odziv na obremenitve, temveč tudi na občutke, ki jih v sebi nosimo, pa jih ne znamo ali ne zmoremo prepoznati. Veliko ljudi se namreč nikoli ni imelo priložnosti naučiti jezika čustev – nihče nas ni učil, kako jih poimenovati, razumeti ali izraziti na način, ki je za nas varen.
Ko čustva ostanejo nejasna ali potisnjena v ozadje, telo pogosto prevzame vlogo tistega, ki spregovori namesto njih. Ne zato, ker bi delovalo proti nam, temveč zato, ker skuša ohraniti ravnovesje.
Razumevanje povezave med čustvi, telesom in duševnim zdravjem je zato pomemben korak k večjemu stiku s seboj. Včasih se spremembe ne začnejo z iskanjem rešitev, temveč z učenjem prepoznavanja tega, kar se v nas sploh dogaja. V tem prostoru se pogosto začne pot k boljšemu razumevanju sebe.
Luana Vodopija, dipl. psih.
